Intervju - Miša Margan Kocbek

Ste prebrali kriminalko Tadeja Goloba Jezero? Kakšna se vam zdi? Kaj pa nadaljevanka?

Prebrala sem njegovo kriminalko in seveda čakam njegovo naslednjo. Všeč mi je, da se na tem področju odpirajo tudi poti slovenskim avtorjem. Številne kriminalke so pri nas prevedene od tujih avtorjev in zato še toliko bolj cenim delo naših piscev. Prebrala sem tudi knjigo Sodni dnevi, Vasje Jager in Petra Čeferina, ter seveda Pogodbo Mojce Širok. Tudi to, da so posneli nadaljevanko se mi zdi več kot vrhunska ideja. Sama sem po svoji kriminalki Mesto prevar pripravila skoraj da že filmski napovednik, ki je pospremil promocijo knjige. Glasbo je pripravil Domen Kumer, besedilo zanj je spisala moja prijatljica Tina Yildirim (ki živi na Švedskem in je v preteklosti spisala že številne znane pesmi), glas zanjo pa je dala odlična vokalistka Kim Begovič. Odlična ekipa je poskrbela, da je tudi glasbena podlaga nekaj izjemnega in se popolnoma navezuje na zgodbo. S tem korakom smo na knjigo opozorili tudi po drugih kanalih in jo približali bralcem, ki potrebujejo drugačen pristop. Seveda so mi številni tudi rekli, da je zgodba filmska, ampak ta korak je pa zgodba zase.

Katere kriminalne serije najraje gledate oziroma katera vam je najljubša? Naj filmski igralec/ka? Kaj pa slovenski/ka?

Sama gledam po večini tuje kriminalke/serije. Od CSI (serije), do kakšnih, ki so posnete po resničnih zgodbah. Seveda pa so mi dobri tudi filmi. Nisem pa ljubitelj grozljivk. Tega žanra ne gledam in ne berem. Filmski igralci... v zadnjem letu veliko sodelujem tudi s Cineplexx Slovenija in povezujem premiere filmov v Mariboru. Na ta način imam tudi možnost, da si ogledam najnovejše filme, ki prihajajo na filmska platna. Recimo eden mojih priljubljenih igralcev je Will Smith, ki ga lahko sprmeljamo skupaj z Martin Lawrence v filmu Podli fantje – za vedno. Prihaja pa tudi film Gospodje, z zanimivo igralsko zasedbo. Od slovenskih... Tadej Pišek, Jure Ivanušič je odlično odigral vlogo v filmu Slovenija, Avstralija in jutri ves svet...

To vas seveda sprašujem zato, ker ste poleti izdali tudi svojo prvo kriminalko Mesto prevar in s tem ujeli pravi val slovenskih kriminalk …

Lani in letos so se med najbolje prodajane knjige pri nas prebili ravno izdelki slovenskih piscev, ki se – kar je sploh razveseljivo – lotevajo najrazličnejših žanrov.Vsekakor sem vesela, da je moja kriminalka našla mesto pri najboljši slovenski založbi – Mladinska knjiga, in da je ugledala luč sveta. Ko smo se pogovarjali, so mi zaupali, da so kriminalke precej dobro sprejete, če ne celo na najvišjem mestu med iskanimi knjigami. Sledijo jim kuharske in otroške knjige. Kuharska prihaja, pripravljam pa tudi že eno otroško.

Kje ste dobili navdih in kako to, da ste se odločili za pisanje kriminalke?

Pisanje je nekaj, kar počnem že vrsto let in vedno sem imela željo, da napišem svojo knjigo. Leta 2005, ko sem bila še »Sanjska ženska«, so me številni nagovarjali, da bi napisala svojo knjigo, v kateri bi podala svoje izkušnje z resničnostnimi šovi in se dotaknila tudi mojega življenja. In res sem jo začela pisati. Zvezde resničnostnih šovov, sem ji nadela ime, a je nisem nikoli dokončala. Takrat so bile knjige estradnikov v porastu. Damjan Murko je imel svojo, Urša Čepin, prišla je Kešpička, Salome je napisala knjigo... in še bi se morda našla kakšna, ki sem jo spregledala. Pisala sem in spisala nešteto vrstic, ko sem ugotovila, da me tovrstno pisanje tega žanra ne izpolnjuje. Da ne želim biti še ena od slovenskih estradnic, ki bi imele svojo »avtobiografijo«. Ne na takšen način... Nato me je odneslo drugam in zajadrala sem v prve vrstice fikcijskega romana. Prve vrstice so tako nastale pred več kot desetimi leti z začetno ljubezensko zgodbo in se končale, z napeto kriminalko.

V okviru dogodka Klub 466, ki sem ga povezovala v Mariboru (med svojim delom namreč vodim številne prireditve na našem koncu in sodelujem pri različnih eventih namenjenih modi, lepoti, ženskam), sem dobila navdih, da končam svoje začetno delo. Na enem od starih trdih diskov sem našla tiste prve vrstice, ki sem jih začela pisati pred leti in zgodba me je prevzela. V času poletja 2016 je tako nastala prva polovica mojega romana in naslednje leto še druga polovica.

Zgodba je postala nekakšna mešanica akcije, kriminalke in ljubezenske zgobde. Obožujem napete, zanimive zgodbe v katerih se nekaj dogaja in niso zgolj klasične ljubezenske. Seveda pa brez tega tudi ne gre.

Sprva, ko sem pisala knjigo, sem zajdarala čez ocean in dogajanje postavila v eno od svetovnih prestolnic. Ob pisanju knjige pa sem spoznala, da je dejansko takšno dogajanje lahko prisotno v vsakem mestu, ne zgolj tistih, ki jih gledamo v filmih. Tako sem tudi po predlogu urednice pustila mesto fikcijsko do te mere, da si ga vsak bralec lahko omisli po svoje. Ali je to Maribor, Zagreb, Budimpešta ali Berlin. Ostajamo pa v Evropi, zagotovo. Sem pa v zadnjih dveh letih (od kar je knjiga napisana) čisto po naključju našla nekakšne povezave tudi z Mariborom.

O čem pa govori zgodba?

Zgodba v knjigi je mešanica zanimive kriminalke in v ozadju se prepleta ljubezenska zgodba. Emilija, ki jo vsi kličejo Em, je predstavnica službe za stike z javnostmi na policijski postaji Lanzetova, a hrepeni po delu na terenu. Namesto da bi preživela miren konec tedna s prijateljicami, se zaplete s sodelavcem Gregom in vključi v veliko preiskavo ugrabitve županovega sina. Sledi vodijo globoko v mestno podzemlje in razkrijejo spletke ter prevare, v katere so vpleteni najpomembnejši mestni veljaki. V vse skupaj se vmeša še policijska načelnica, ki se ne more sprijazniti, da ji je mlajša sodelavka speljala ljubimca, in Em se mora pošteno potruditi, da bo rešila primer in tudi svojo glavo … Ko sem pisala knjigo sem želela spisati zgodbo, ki bo bralca lahkotno popeljala skozi dogajanje, hrakti pa ga bo pri knjigi držala do zadnjega poglavja. In prav slednje odzive prejemam od številnih bralk, ki mi zaupajo, da knjigo preberejo v nekaj dnevih.

Kaj pa nadaljevanje?

Večina, ki je prebrala knjigo me sprašuje, če prihaja tudi nadaljevanje. Priznam, da sem takoj, ko sem zaključila Mesto prevar začela s pisanjem nadaljevanja. Vendar sem si zastavila precej težji izziv, saj pišem zgodbo v zgodbi. Torej prepletanje preteklosti in sedanjosti. V kriminalkah pa ni šlamparije. Časovnica mora biti točna, posledice morajo imeti vzroke, vprašanja pa odgovore. Zato se tega pisanja lotevam počasneje, kot mi je steklo pri prvi knjigi. Veliko več zapletov je, in sproti si delam časovne razporede dogodkov, rišem družinska drevesa, povezujem, prepletam. In za vse to potrebuješ čas. Verjetno mi jo bo uspelo dokončati, ko bom znova na morju (smeh).